Najlepši dar otroku: najprej umirimo sebe
»Mami, med spraševanjem sem doživel black out.«
To so bile prve besede, ki sem jih slišala po telefonu, ko me je poklical iz šole. V njegovem glasu sem slišala veliko več kot le pripoved o šolskem dogodku. Slišala sem strah. Napetost. Razočaranje. Notranji pritisk.
Povedal mi je, da je imel občutek, da je v trenutku pozabil vse, kar zna. Kot bi se misli ustavile in bi nekdo za nekaj sekund ugasnil dostop do vsega znanja, ki ga je imel še nekaj minut prej.
Na koncu je sicer dobil pozitivno oceno.
Toda otroci pogosto ne potrebujejo naše podpore zaradi ocene. Potrebujejo jo zaradi občutkov, ki jih doživljajo ob njej.
Kot mama in kot psihologinja sem skozi leta opazila nekaj pomembnega:
Ko je otrok v stiski, pogosto najprej reagira naš lasten strah.
Strah, da mu ne bo uspelo.
Strah, da bo trpel.
Strah, da bo izgubil samozavest.
Strah, da ne bomo znale pomagati.
Prav zato se v takšnih trenutkih vedno znova vračam k istemu vprašanju:
Kako lahko otroku ponudim občutek varnosti, če ga sama v sebi trenutno ne čutim?
Odgovora ne najdem v popolnih besedah. Niti v hitrih rešitvah. Vedno znova ga najdem v trenutku, ko se najprej ustavim in prisluhnem sebi. Ko opazim svojo napetost. Svoj strah. Svoje misli. Ko si dovolim nekaj počasnih vdihov. Ko se za trenutek vrnem v stik s sabo. Šele takrat lahko otroku ponudim nekaj, česar mu ne more dati noben nasvet, občutek, da ni sam. Da je varen. Da ga nekdo vidi, sliši in sprejema tudi takrat, ko mu je težko. Prav zato otroci pogosto potrebujejo naš mir bolj kot naše rešitve.
Zakaj otroci najprej potrebujejo občutek varnosti?
Ko otrok pride domov prestrašen, razočaran ali v solzah, imamo odrasli pogosto potrebo, da takoj nekaj naredimo. Postavljamo vprašanja. Iščemo rešitve. Analiziramo situacijo. Razlagamo. Svetujemo. Toda otrok v prvih minutah pogosto ne potrebuje rešitve. Potrebuje občutek, da ni sam. Potrebuje nekoga, ob katerem lahko njegovo telo postopoma preide iz stanja ogroženosti nazaj v stanje varnosti.
Otrok ne posluša samo naših besed. Posluša naš ton glasu. Opazuje naš obraz. Čuti našo energijo.
Če smo zelo napeti, bo pogosto postal še bolj napet. Če smo umirjeni, lahko ta mir postopoma začuti tudi sam.
Zato sem se skozi leta naučila, da moram v trenutkih otrokove stiske najprej preveriti sebe.
Kaj se dogaja v meni?
Kaj čutim?
Kako diham?
Kakšne misli se mi podijo po glavi?
Kako mi pri tem pomaga fraktalno risanje?
To je trenutek, ko pogosto vzamem list papirja. Začnem čečkati, risati ali barvati fraktal. Vem, da s tem ne rešujem otrokove težave, ampak umirim svoj notranji svet.
Pri fraktalnem risanju me vedno znova prevzame njegova preprostost. Ko roka počasi drsi po papirju, se umiri tudi dihanje. Ko se umiri dih, se umiri telo. Ko se umiri telo, postanejo tudi misli manj glasne. Včasih potrebujem le nekaj minut, da začutim več prostora v sebi. Več prisotnosti. Več stika s sabo. Šele takrat lahko otroku ponudim mir in svojo prisotnost namesto panike. Takrat ga resnično slišim. Ne samo poslušam. Slišim.
Kako pomagati otroku po black outu ali slabi izkušnji v šoli?
Ko sem začutila več miru, sem mu rekla:
»Vem, da ti je bilo zelo težko.«
»Vem, da si imel občutek, da si vse pozabil.«
»Ampak poglej. Kljub strahu si vztrajal. Nisi odnehal.«
Nisem ga najprej vprašala za oceno.
Nisem preverjala, koliko točk je dobil.
Nisem analizirala vprašanj.
Vprašala sem ga:
Kaj v tem trenutku najbolj potrebuješ?
Da te poslušam?
Da te pomirim?
Da se malo sprostiš?
Da samo veš, da sem tukaj?
Včasih je največje darilo, ki ga lahko damo otroku, občutek, da mu ni treba ničesar dokazovati.
Da je lahko prestrašen.
Da je lahko razočaran.
Da lahko dvomi vase.
In bo kljub temu sprejet.
Kaj je black out pri otroku in zakaj se zgodi?
Ko sem poslušala svojega otroka, sem pomislila, kolikokrat sem podobne zgodbe slišala tudi v svoji praksi v vlogi psihologinje v šoli.
Mnogi otroci doživijo tako imenovani black out.
Pripravijo se. Učijo se. Znajo. Potem pa pred tablo ali med spraševanjem njihovo telo preplavi stres. Srce začne hitreje biti. Dihanje postane plitkejše. Mišice se napnejo. Možgani preidejo v obrambni način delovanja. In v trenutku dostop do znanja ni več tako enostaven. Kot bi bilo vse znanje zaklenjeno za tisočerimi vrati, ključa pa nikjer.
Zato black out pri otroku običajno ni znak, da ne zna. Pogosto je znak, da je pod velikim pritiskom. Da ga je strah napake. Da ga je strah neuspeha. Da morda od sebe pričakuje preveč.
Kako povečati otrokovo samozavest po neuspehu?
Povedala sem mu še:
»Black out ničesar ne pove o tem, koliko znaš.«
»Pove samo, da je bilo tvoje telo pod velikim stresom.«
To je pomembna razlika.
Ker otrokova samozavest ne raste samo iz uspehov.
Raste tudi iz izkušenj, ko ugotovi:
- da lahko naredi napako in ostane sprejet,
- da lahko doživi neuspeh in je še vedno ljubljen,
- da lahko občuti strah in vseeno vztraja,
- da ena ocena ne določa njegove vrednosti.
Otroci si pogosto ne zapomnijo vseh naših nasvetov. Zelo dobro pa si zapomnijo občutek, ki so ga imeli ob nas. Zapomnijo si, ali so bili sprejeti. Ali so bili slišani. Ali so se počutili varne.
Zato otrokom pogosto pomagajo preproste besede:
- »Ponosna sem nate, ker si vztrajal.«
- »Vidim, da ti ni bilo lahko.«
- »Ni treba, da si popoln, da ti uspe.«
- »Tudi odraslim se včasih zgodi, da pod pritiskom pozabimo.«
- »Tukaj sem.«
Otroci potrebujejo odrasle, do katerih lahko pridejo tudi z neuspehom
Vsakič znova me gane spoznanje, da me je otrok poklical. Poklical me je v trenutku, ko ga je bilo strah. Ko je dvomil vase. Ko ni bil ponosen nase. Ko ni imel občutka, da mu je šlo dobro. To ni samoumevno. Otrok pokliče takrat, ko ve, da ga na drugi strani ne čaka kritika. Ne čaka predavanje. Ne čaka razočaranje. Ampak odnos. To je zame ena največjih življenjskih zmag starševstva. Ne popoln otrok. Ne same petice. Ne uspehi. Ampak odnos, v katerem otrok ve, da lahko pride tudi s svojimi težkimi občutki.
Podpora otroku se začne pri nas
Vedno bolj verjamem, da se podpora otroku začne pri nas odraslih. Pri našem stiku s sabo. Pri tem, da opazimo svoje misli. Svoje občutke. Svojo napetost. Svoje potrebe.
Fraktalno risanje me vedno znova opomni, da se mir najprej zgodi v telesu. V liniji. V dihu. V trenutku, ko se za nekaj minut ustavimo. Šele nato se prenese tudi v misli.
Ko uspem najti več notranjega miru, ga pogosto začuti tudi moj otrok.
Morda zato, ker otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo pa prisotne starše.
Najlepši dar otroku
Pogosto mislimo, da otrokom največ damo s tem, da zanje naredimo več. Da jih zaščitimo. Da jim pomagamo. Da jih usmerjamo. Vendar je eden najlepših darov nekaj drugega. Da ne pozabimo poskrbeti tudi zase. Da najdemo načine, ki nas vračajo v ravnovesje. Da negujemo svoj notranji mir. Da ustvarjamo prostor, kjer lahko zadihamo. Ko nam uspe najti več stika s sabo, to začutijo tudi naši otroci. Ker postanemo bolj prisotni. Bolj mirni. Bolj dostopni.
Otrok začuti neprecenljivo:
»Ni mi treba biti popoln, da sem ljubljen.«
Po mojem mnenju je to eden najlepših darov, ki jih lahko damo otroku.