Kaj se zgodi, ko se ustaviš?
Ko se zjutraj ne poženeš v dan kot veter, ki še ni določil smeri…
Ko najprej pospremiš svoj dih —
in ne zahtevo dneva?

Imej se rada.

Tako preprosto rečeno.
Ja, vem… tudi sama sem bila tam.
In tiho čutila, kako težko je slišati srce skozi hrup “moram”, “ne smem”, “kaj si bodo mislili”…

Imej se rada ni ukaz.
Ni recept.
Ni nov ritual.
Je spomin na nekaj, kar si že bila.
Na trenutke, ko si bila v polnosti ti — z razmršenimi lasmi, z iskrenimi očmi, z barvami na prstih in svetlobo v pogledu.

Ampak pozabiš.
Ker si nahranila vse druge pred seboj.
Ker si gradila, skrbela, pomagala, uspela…
A znotraj je postajalo prazno.

In zdaj čutiš.
Tisto tiho hrepenenje, ki noče več čakati.
Ki te vabi, kot valovi, ki vedno znova poljubljajo obalo:
»Vrni se. Tukaj si. Poglej me. Ljubi me.«

Imej se rada.
Ne kot nujo. Ne kot še eno nalogo na seznamu.
Ampak kot opomnik —
da si tempelj.
Da si pesem.
Da si mavrica, tudi če trenutno vidiš samo sivino.

Ko se imaš rada, ne gre za to, da je vse popolno.
Gre za to, da si pripravljena objeti vse nepopolno.
Vse kar si – včeraj, danes in tisto, kar se še rojeva v tebi.

Poglej se v ogledalo.
Ne samo s pogledi, ampak z nežnostjo.
Z očmi ženske, ki razume.
Z očmi mame, sestre, zdravilke, umetnice.
Z očmi duše, ki ve.

Ali veš, kako čudovita si, ko si resnična?

Ko jokaš, pa vseeno ostajaš mehka.
Ko si izgubljena, pa ne odnehaš iskati.

Ko ustvarjaš, ker moraš, ker iz tebe vrejo ideje, ker jim daješ življenje…

Imej se rada.
Danes. Tudi če si raztresena. Tudi če si utrujena.
Tudi če ti notranji kritik še vedno šepeta.

Odgovori mu z nasmehom.
Z barvo.
Z gibom.
Z dotikom pri srcu, kjer tli tvoj notranji ogenj.

In če ne veš, kako začeti…

  Začni z vprašanjem:

        “Kaj danes potrebuje moja duša?”

Ne razum. Ne zunanji svet.
Ampak tista nežna, bistra voda v tebi.
Tista, ki ve.
Tista, ki ne govori v besedah, ampak v barvah, občutkih in linijah.

Vzemi barvico.
Miže nariši, kar potrebuješ.
Ne razmišljaj. Samo dihaj. In riši.
Dovoli roki, da se premika kot tok reke — spontano, svobodno, brez pravil.
Naj se fraktalna mreža rodi iz notranjega impulza.
Naj postane sveti prostor, kjer si dovoljena. Vsa. Takšna kot si.

In ko črte stečejo čez papir…
Ko jih počasi, ljubeče pobarvaš…
Boš začutila.
Kako se duša nasmehne.
Kako telo mehkobno izdihne.

To ni le risanje.
To je spominjanje.
To je nežen klic vase.

Imej se rada.
Tudi na papirju.
Tudi v barvi.
Tudi v tišini, medtem ko ustvarjaš svoj notranji zemljevid nazaj k sebi.

Imej se rada.
Ker si darilo.
Ker si čarobna zmes vsega, kar si doživela, preživela in vsega, kar še prihaja.
Ker si svetloba — tudi, ko misliš, da ne svetiš dovolj.

In če danes potrebuješ dovoljenje…

Evo ga.

Dovoli si imeti rada.

Najprej sebe.

Tam je tvoj vodnjak vsega.
Tam najprej zdraviš sebe.
Nato še vse ostalo…

Ustvari in nariši svoj notranji zemljevid nazaj k sebi, v programu Vem, kaj želim