Prejšnji teden sem se med enim od svojih fraktalnih srečanj usedla z Majo. Vsaka je risala svojo fraktalno risbo. To je tisti tihi, meditativni del dneva, ko se svet nekoliko upočasni. Kemični svinčnik je puščal sledi na papirju in počasi so se oblikovali različni vzorci – vsak zase  v čisto edinstven svet..

Ko sva končali z risanjem linij, je Maja izbrala tri barve. Pazljivo jih je nanašala v polja, z osredotočenostjo in nežnostjo. Potem pa je kar naenkrat odložila barvico.
»Veš kaj, meni je pa že zdaj tako všeč,« je rekla in se nasmehnila. »Bi kar pustila takole.«

Mi je bilo zanimivo. Če bi risala in barvala sama, bi ta polja najverjetneje res ostala nepobarvana. A nekaj mi je reklo, da sem jo nežno spodbudila: »Pa če bi vseeno poskusila pobarvati do konca? Samo da vidiš, kako bi izgledalo, če dopolniš celotno zgodbo barv.«

 

In to me je pripeljalo do misli, ki jo vedno znova rada delim – pomen nepobarvanih polj v fraktalni risbi.

 

Če nekdo zavestno pusti del risbe nepobarvan, pogosto to pomeni, da se (morda nezavedno) zadovolji s tem, kar ima. Tihi glasek v notranjosti reče: »To mi je dovolj. Ne potrebujem več. Ne želim si več.«

 

Nepobarvana polja niso prazna, ampak govorijo.

To je povsem v redu, če je ta občutek resnično avtentičen in zavesten.

Včasih pa je za tem tudi strah.

Ali celo prepričanje, da »več ni zame«, »si ne zaslužim«, »ne znam«, »ni mi dano«.

 

A če nekdo ne pobarva vseh polj, ker jih preprosto spregleda, je to drugače.

Takrat gre za nezavedno ravnanje– in to lahko kaže na neizkoriščen potencial, dar, ki ga oseba nosi v sebi, pa si ne pusti, da bi zaživel.

 

Otroci in odrasli

 

Pri otrocih nepobarvana polja pogosto niso nič neobičajnega – njihov svet še raste, se razvija. Oni se še oblikujejo, raziskujejo in odkrivajo kdo so in kaj jih zanima. Njihove risbe govorijo o potencialih, ki se še razvijajo.

 

Pri odraslih pa so te praznine bolj zanimive.

 

Tu fraktalna risba lahko nežno odpre vrata vprašanjem:
🎨 Kje si ne dovolim, da zasijem?
🎨 Kaj sem v sebi spregledala?
🎨 Kje se (še) ne izražam v vsej svoji polnosti?

 

In dobra novica?

Fraktalna risba ponuja možnost, da ta vrata odpremo. Ne z dolgimi pogovori. Ne z analizami. Ampak z ustvarjalnostjo. Z barvo. S tišino. S tem, da dovolimo sebi biti ustvarjalec – brez pravil, brez ocenjevanja, brez pritiska.

 

🖌️ Verjamem, da nikoli ni prepozno. Ne za spremembo, ne za ustvarjanje, ne za izražanje sebe. Vsaka fraktalna risba, ki jo začnemo ustvarjati, je nova priložnost. Lahko imamo petdeset, šestdeset, sedemdeset let, pa saj leta sploh niso pomembna. Pomembno pa je, da  še vedno lahko pobarvamo tisti del risbe, ki je desetletja čakal, da se izrazi in zasije najprej na risbi.

 

Saj veš:

🖌️ Če lahko držiš pisalo, lahko rišeš.

🎨 Če lahko čutiš barvo, lahko zdraviš.

💫 In če se lahko poglobiš v vzorec, se lahko povežeš s seboj.

 

Kaj mi je povedala Maja?

Ko je Maja pobarvala vsa polja, je bila presenečena. »Nisem si predstavljala, da bo izpadlo tako toplo, povezano. Kot da sem naredila nek zaključek v sebi.«
Nasmehnila sem se. Prav to počnejo fraktali. Ne spreminjajo te z velikimi dejanji, ampak s tisočerimi majhnimi črtami. Z eno barvo naenkrat. Z občutkom. Z mehkobo.

 

Naj te to spomni – tudi tvoje nepobarvano polje še vedno čaka.
In morda ga pobarvaš ravno danes.

 

Kreativno napreduj 🖌️

Nika

 

 

🖌️ Želiš izkusiti fraktalno risanje tudi ti?

Vzemi list, črn kemični in nekaj barvic. Nariši spontano linijo z zaprtimi očmi. Pusti, da te roka vodi.

In nato… ko imaš »mrežo« narejeno, jo pobarvaj.

Samo to.

Brez pravil. In opazuj, kaj boš začutila.