December je čas, ko se svet navzven umiri, znotraj pa se pogosto zgosti.
Dnevi so kratki, svetloba zadržana, tišina globlja.

In prav v tem prostoru, med zunanjim bliščem in notranjim umikom, me vsako leto vedno znova preseneti božični kaktus.

Ne sili. Ne hiti.
Cvetove pokaže takrat, ko je leto na najtišji točki, ko so dnevi kratki in svetloba najtemnejša.
Kot bi vedel, da prav v tem času najbolj potrebujemo opomnik, da lepota ne izgine, samo drugače se pokaže.

Ta rastlina je zame povezana s spominom na babico.
Stal je na okenski polici, trpežen, zvest, vedno tam.
Ni iskal pozornosti.
In ko je zacvetel, se ni zgodilo nič glasnega, prostor se je preprosto napolnil s toplino in občutkom doma.

Letos je zacvetel tudi moj.
V polnem razkošju, odet v rožnate cvetove, ki nežno žarijo na okenski polici.
Njegova prisotnost je tiha, a močna.

Božični kaktus nosi simboliko vzdržljivosti, ljubezni in družinske povezanosti.
Njegovi cvetovi se pojavijo v času, ko marsikaj v naravi počiva in ravno zato govorijo o upanju.

O tem, da tudi v obdobjih notranje tišine nekaj v nas zori.

Da se procesi dogajajo, tudi ko navzven ni veliko videti.

Ko ga opazujem, se pogosto spomnim fraktalnega risanja.
Tudi tam linije nastajajo brez vnaprej določenega načrta.
Roka gre po poti, se uči skozi poskuse, gibanje in drobne »napake«, ki na koncu ustvarijo celoto.
Fraktal, tako kot božični kaktus, ne potrebuje popolnih pogojev.
Potrebuje le prostor, da je lahko to, kar je.

Pri fraktalnem risanju se vedno znova pokaže isto sporočilo:
ni treba vedeti, kam greš, da bi prišla tja, kamor moraš.
Linija nastane iz trenutka.
Iz zaupanja.
Iz dovoljenja, da roka naredi, preden um razume.

In potem je tu še njegova barva.
Roza, mehak utrip rdeče, ki se je odločil, da bo tokrat nežen.
Na fraktalni risbi zapolni polja kot objem.
Ne preplavi. Ne zahteva. Le obstaja.

Ko rišem z roza, v risbi čutim šepet:
»Lahko si nežna in močna hkrati.«

V teh odtenkih je nekaj, kar zdravi brez velikih besed.
Sprejemanje.
Zaupanje.
Toplina, ki ostaja.

Tako kot božični kaktus.
Ne cveti zato, da bi bil opažen.
Cveti, ker je čas.

Morda je prav to njegovo sporočilo za praznični čas.
Da ni treba čakati na popolno svetlobo.
Da lahko cvetimo tudi sredi zime.
Da je nežnost pogosto največja moč, ki jo lahko prinesemo s seboj ter jo prenesemo v risbo, v odnose in v svoj notranji dom.

Če te ob branju spremlja občutek, da bi si tudi sama želela več takšne tišine,
več prostora za nežnost in zaupanje,
potem te vabim, da to izkušnjo preneseš v prakso.

Fraktalno risanje je preprost, a globok način, kako se ustaviti,
kako prisluhniti roki, telesu in notranjemu ritmu.
Ne potrebuješ talenta, izkušenj ali posebne priprave, 
le list papirja, barve in dovoljenje, da za nekaj časa ne veš, ampak čutiš.

V delavnicah in procesih fraktalnega risanja ustvarjamo varen prostor,
kjer se linije povežejo v celoto,
barve podprejo notranje procese
in kjer se, tako kot pri božičnem kaktusu, nekaj v tebi lahko odpre, ko je čas.

Če začutiš klic, si dobrodošla.
O aktualnih delavnicah in možnostih sodelovanja sproti objavljam v novičkah,
lahko pa mi preprosto pišeš – klikni na spodnji gumb.

Vabim te, da se prijaviš na novičke,
da ostaneva v stiku in do tebe pridejo aktualne vsebine, povabila in navdihi.