Bilo je zgodnje jutro, ko je Lukec sedel ob oknu, ki je gledalo na čudovit vrt, kjer so ptice veselo prepevale in se rože nežno premikale v rahlem vetru. Poleg njega je sedela mama, ki je z nasmeškom na obrazu razmišljala o poeziji. Lukec je pogledal mamo in vprašal: “Mama, kaj je to, kar pišeš?”

Mama ga je prijazno pogledala in se mu nasmehnila ter odgovorila: “Pišem haiku. To je posebna vrsta pesmi, ki ima le tri vrstice. Zelo je kratka, ampak v njej lahko izraziš veliko čustev in misli. V tej pesmi lahko pišeš o naravi, o tem, kako se počutiš, ali pa o trenutkih, ki te navdihnejo.”

Lukec ni povsem razumel, kaj mama misli s “trenutki, ki te navdihnejo”, zato jo je vprašal: “Kaj pa je na primer trenutek, ki te naredi srečno?”

Mama je nekaj trenutkov tiho razmišljala, nato pa pogledala skozi okno, kjer se je sonce počasi dvigalo nad drevesi. “Na primer, ko sonce vzide in ti vidiš, kako svetlo postane vse okoli tebe. Ko se ptice prebudijo in začnejo peti, to me osrečuje.”

Lukec je še vedno radovedno gledal mamo, potem pa se je spomnil na nekaj, kar je videl dan prej. “Mama, jaz imam pa nekaj, kar sem videl včeraj! Na vrtu so bili metulji. Imeli so pisana mavrična krila. In en je letel okoli moje stegnjene roke. S krilom me je nežno oplazil po roki. In takrat sem začutil, da sem srečen.”

Mama je z veseljem poslušala in rekla: “Vidim, da si doživel nekaj posebnega. To je prav tako lahko navdih za haiku.”

Lukec je razmišljal in potem rekel: “Kaj pa, če napišem pesem o tem metulju? Lahko napišem nekaj, kar opisuje, kako sem se počutil?”

Mama je prikimala in ga stisnila k sebi. “Seveda! Lahko napišeš haiku o metulju in o tem, kako si se počutil, ko si ga gledal. Spomni se, haiku ima tri vrstice in v prvih dveh lahko opišeš tisto, kar si videl, v zadnji pa izraziš občutke.”

Lukec je sanjavo pogledal mamo, nežno zaprl oči, ter si priklical tisti trenutek z metuljem. Zamišljeno je gledal skozi okno, čutil, kako mu sončni žarki božajo obraz, in razmišljal o besedah. Medtem, ko je razmišljal, je mama risala nekaj posebnega. To je počela, kadar se je želela sprostiti. Miže je ustvarjala različne mreže, ki jih je potem pobarvala.

“Poglej, Lukec,” je rekla, “to je fraktalno risanje. To mrežo vedno narišem miže. Nastanejo različne oblike, ki se vedno znova in znova ponavljajo. Risanje in barvanje fraktalne risbe me pomiri, poveže s seboj in z naravo, saj tudi v naravi najdemo fraktalne vzorce.”

Lukec je gledal njene risbe in začutil, kako ga v njegovi notranjosti preplavlja mirnost, kot bi tudi on delal nekaj podobnega. Vzel je papir in svinčnik, da bi še sam poskusil narisati nekaj preprostih črt. Z vsakim gibom je njegov um postajal bolj miren, bolj osredotočen. Ko je končal, je začutil, da v tistem trenutku lahko zapiše svoj haiku.

“Metulj na roki,
lahno krilo boža me,
srce veselo.”

Mama je bila navdušena. “To je čudovita pesem, Lukec! Tvoj haiku lepo opisuje tisti trenutek. V prvi vrstici si opisal metulja, v drugi povedal, kaj si čutil zaradi dotika kril, in v tretji si izrazil svoje čustvo.”

Lukec je bil ponosen, ker je ustvaril svojo prvo pesem. “To je zabavno, mama. Lahko pišem še več haikujev, da se bom še bolj naučil.”

Mama ga je objela, stisnila k sebi in rekla: “Seveda, vsak trenutek v naravi je lahko navdih za haiku. Lahko pišeš o sončnem dnevu, dežju ali o tem, kako se počutiš, ko opazuješ zvezde. Prav tako, fraktalno risanje, kot sem pokazala, ti pomaga, da se osredotočiš in sprostiš. Ko se osredotočiš na drobne podrobnosti in se sprostiš, ti postane lažje opazovati lepoto okoli sebe. In ta lepota je lahko navdih za tvoje pesmi.”

Lukec je na svoji koži začutil kurjo kožo. Tisti poseben občutek, ki da vedeti, da je spoznal nekaj pomembnega. Začutil je, kako je vse med seboj povezano – risanje, sprostitev in pesem. Vsak trenutek, ko si vzame čas za opazovanje in občutenje sveta okoli sebe, postane del njega in njegove umetnosti. Haiku, risanje fraktalov ni le nekaj, kar piše, temveč nekaj, kar živi in doživlja.

Napiši, kaj pa tebe osrečuje?